Samo Budna-Tebi Sonce Sije

Babičin dan je takrat, ko na brajdah okoli hiše grozdje dozori. Vse leto je babica negovala trsje. Obrezovala in privezovala ga je. Ni več dedka, da bi to postoril.Vse leto je svojim vnukom kuhala in prala in jih učila, kaj je dobro in kaj slabo.Lagati ne smete, jim je neštetokrat rekla, in očeta in mater, ki se v službi za vas trudita, morate imeti radi.Vse leto je svojim vnukom pesmice pela in jih lepo po slovensko govoriti učila.Vse leto jim je pravljice pripovedovala, ali pa jim jih je iz knjige brala. Takrat si je morala nadeti očala.Za poletjem pa pride jesen in z jesenjo se hitro bliža babičin dan. Grozdje na brajdah je zoreli, a ni še dozorelo.Babica je s palico naganjala vrabce in otroke, ki so hoteli še nezrelo grozdje pozobati. A vrabci in otroci so bili urni in so ji vselej ušli.Zato je postavila v brajde slamnatega moža z metlo v roki, da bi jih strašil. In to je zaleglo.Zdaj pa bo. Kmalu bo, je rekla in izobesila skozi podstrešno lino rdečo zastavico, ki jo je videti daleč naokoli, kajti hišica stoji visoko v bregu.Zastavica je klicala:Pridite, pridite, grozdje je že dozorelo. Pridite v nedeljo, takrat bomo brali.Seveda ni klicala z besedami. Le s svojo rdečo barvo, in tisti, ki jih je babica vsako leto vabila, so vse razumeli.Vabila pa je vse.Še posebej pa je vabila vse vnuke, sinove, zete in snahe od blizu in daleč. Posebej pa je vabila prijatelje in sosede.Vabila je vse dobre ljudi s hriba in iz doline.Pometli so dvorišče in na dvorišče prinesli dolgo mizo in klop, da bosta pripravljeni za goste. V sobi bi ne bilo za vse dovolj prostora.Pripravili so tudi košare in lestev za trgatev.Tako so pričakali babičin dan. Prišel je ravno na nedeljo. Nebo je bilo modro in na njem ni bilo niti enega oblačka. Sonce je toplo sijalo in je bilo polno ljubezni do zemlje. Travniki so se spokojno razprostirali po zemlji in drevje je imelo ponekod že pozlačeno listje.Zrelo grozdje v vinogradih je daleč naokrog dišalo. Še posebno lepo je dišalo okoli babičine hiše.Babica je stopila v kuhinjo in je hotela zakuriti v peči in skuhati kosilo. Pa je prišla njena hčerka in je rekla:Babica, ti le sedi. Kuhala bom danes jaz.Hotela je babica prinesti drv iz drvarnice, pa so pritekli otroci in ji rekli:babica, ti le sedi. Drva bomo prinesli sami.Babica je hotela iz vodnjaka vode načrpati, pa je prišel sin. Objel jo je in rekel:Vode bom načrpal za ves dan.Hotela je babica najmlajšega vnuka umiti in obleči, pa je prišla snaha in ji rekla:Babica, hvala, bom že sama. Danes je tvoj dan.Prihajali so sinovi in hčere in vnuki od blizu in daleč.Prihajala je skupaj vsa velika družina in babici se je širilo srce od radosti.Vnuki so jo oklenili. Držali so jo za dolgo in široko krilo, na roke so se ji obešali in jo klicali:Babica, babica, vidiš, prišli smo.Poglejte, tam so lestve, jim je rekla, pojdite in pričnite trgati. Sladko je.Pobrali so košare, splezali na lestve in pričeli trgati zrelo grozdje. Smeli so ga zobati po mili volji.Nekaj časa so kar molčali, tako so ga hiteli jesti.Kako je dobro, so si potem pripovedovali in so se veselili, da so splezali tako visoko.Poglejte, kje sem! je vpila Anka.Jaz sem še više!Tako visoko pa ni nihče, kakor jaz, je kričal Stanko.Tik nad njim se je nekaj zganilo in ga prestrašilo. Zašumelo je in spregovorilo:Jaz sem najviše.Vsi so se ozrli kvišku in ga spoznali, ki se je hvalil:O, slamnati mož!O, strašilo, motovilo!Nič, motovilo, se je uprl. Zvesto sem stražil grozdje. Le poglejte, vse je na brajdah. Nič ga niso vrabci pozobali.Če si tako zvesto stražil, pa nam še povej, kje so najslajši grozdi? je vprašal Stanko.Najviše. Tam so najslajši, mu je odgovoril.Najslajše grozdje so potem polagali v veliko košaro. Previdno so ga polagali, da bi se zrele jagode ne razsule, in ko je bila košara polna, so jo odnesli babici.Obrali smo najlepše in najslajše grozdke. Naj bodo samo zate, babica, so ji rekli. Košaro so postavili na mizo in zbežali nazaj obirat.Babica je ogledovala grozdje v košari in se smehljala.Dragi moji otroci, je rekla, nato pa je prinesla iz hiše dvanajst novih košaric, ki jih je bila napletla za svojih dvanajst vnukov.Napolnila je košarice z grozdjem iz košare in jo do zadnje jagode spraznila. Vsako košarico je pokrila z belim prtičkom.To grozdje vzamete s seboj, je govorila, čeprav je niso slišali, ker so bili visoko v brajdah.Ko so vse obrali, je stopil na tla še slamnati mož. Povabili so ga k mizi in ga pogostili z grozdjem in pečenim kostanjem. Odložil je metlo v kot in z velikim tekom pojedel vse, kar so mu ponudili.Vrabci so že ves čas čakali na trenutek, ko bo slamnati mož odložil metlo. Zdaj so glasno čivkali in iskali raztresene jagode, ki jih je ostalo nešteto pod brajdami. Vrabcem so se pridružile še kokoši.Tako so na babičin dan vsi zobali grozdje.Otroci so se vrteli okrog slamnatega moža in se z njim pogovarjali.Nesite grozdje še tistim, ki niso utegnili priti, jim je rekla babica, a ni vedela, kateremu naj oprta težki koš. Kateri bo tako močan?Nazadnje je oprtala koš slamnatemu možu, ki je bil najmočnejši in velik.Poišči vse otroke po hribu in dolini, ki bi še radi zobali grozdje.Rad jih poiščem, je rekel in z lahkoto nosil poln koš grozdja. Okoli njega se je nabralo dosti otrok in bili so glasni kot vrabci. Šli so z njim. Objelo so se in prepevali med potjo, da so jih povsod od daleč slišali in jim prihajali naproti.Kogar so srečali, vsakemu so dali grozd. Tako dolgo so delili, dokler je bilo v košu kaj. Ko je bil koš prazen, se je slamnati mož od otrok poslovil.Poglejte, jim je rekel, na onem hribu še niso obirali. Grem jim grozdje stražit. Drugo leto pa na svidenje!Na svidenje, slamnati mož, so mu klicali otroci in mu dolgo mahali v slovo.S praznim košem so se vrnili na babičin vrt. Tam so še malo posedeli in se z babico pogovarjali, a medtem je pričelo sonce zahajati in tisti, ki so prišli od daleč, so se morali že od babice posloviti in oditi na pot. Ko se je mračilo, so se poslovili še tisti, ki nimajo tako daleč svojega doma. Babica je gledala za njimi in skoraj bi ji prišle solze v oči.Ne smem jokati, si je rekla, danes je veseli dan.Daleč so bili že njeni mali vnuki, a je še videla bele prtičke na njihovih košaricah z grozdjem.Kaj si se tako zamislila, babica? Saj še nisi sama.Res ni bila sama. Nekateri so ostali pri njej še do trde noči. Takrat pa je šla babica spat. Pustila je odprto okno, da bi slišala čričke in klopotec, ki ga je veter vrtel. Preživela je lep dan, zato je bila srečna in že tudi zaspana. Malo je že zadremala, takrat pa se je oglasila pesem. Zapeli so jo fantje s hriba. Met njimi je pel njen najmlajši sin. Dobro je poznala njegov glas.Ob tej pesmi je zaspala. Še v spanju jo je slišala in sanjala je, da stoji na visoki lestvi in obira grozdje. Podaja ga dedku, dedek pa ga polaga v košaro.Oba sta srečna in klopotec na hruški se je vrtel, vrtel, vrtel. Minila je noč in z njo babičin dan. Prišla je spet vsakdanjost in delo in skrbi za vnuke. A če je bilo še toliko dela in če so otroci še tako kričali, se je babica smehljala. Saj je bil letos njen dan tako sončen, tako vesel. In vsi njeni otroci in vnuki so zdravi.Grozdje pa je bilo tudi sladko kot malokdaj.

Samo Budna-Tebi sonce sije

Ljudje so si v poletni vročini brisali pot s čela. Iskali so sence in si želeli, da bi zapihal veter. Pili so vodo in se močili z njo, a vse ni dosti zaleglo. Mislili so, da je povsod na svetu takšna vročina. Že so se bali za otroke, ki so se peljali na morje. Tam mora biti šele vroče.Otrokom ob morju pa je bilo prijetno. Dobro morje je bilo sinje kot nebo. Bilo je širno, brez konca in kraja, da so otroci mislili, da se j razlilo čez ves svet. Ko so tako stali na produ in iskali v daljavi kopno zemljo, je niso mogli niti zaslutiti. Ni je bilo. Zasenčili so si oči, da bi jo le morda videli, pa jim je le vetrc zapihal v lica in majhen morski val jim je umil noge. Od veselja so zacepetali in prišel je še drugi in tretji val. Morje jim je božalo, močilo in hladilo noge, prinašalo jim je školjke, rake in morske zvezde. Otroci so jih lovili in zabrodili po vodi do pasu, do ramen, do brade, naprej pa ne, ker še niso znali plavati. Igralo so se v vodi ves dan.Dekle, ki je pazilo nanje, jim je prineslo velikega belega laboda iz polivinila. Dobro ga je napihnila in luknjico skrbno zamašila. Potem ga je spustila v vodo, da je zaplaval in še bolj stegnil svoj lepi vrat. Rdeči kljun se mu je svetil kot roža. Vsi otroci po vrsti so smeli sesti na njegov hrbet in plavati z njim po morju. Hladna sapica ga je gnala naprej in drobni lesketajoči se valčki so bežali za njim. Labod je bil ponosen, ker je bil tako lep in tako močan, in vsak otrok, ki se je vozil na njem, je bil presrečen.Labod se je vsakokrat pravočasno obrnil in pripeljal vsakega otroka varno nazaj k obali.Zdaj pa je bil na vrsti deček iz Pariza. Saj je bil iz naših krajev, le tako so mu rekli, ker je bil čisto bel in se ga sonce ni prijelo, še lase je imel bele, oči pa modre. In bil je nežen in lahek.Ker pa je bil tako lahek, je plaval labod z njim hitreje, kot je plaval z drugimi otroki. Deček ga je božal in mu šepetal v uho najljubeznivejše besede:Ti si najlepši labod. Ves si moder. Tvoj kljun je moder kot morje. Rad imam vse, kar je modro. Ti si najhitrejši labod!Nihče ga še ni miloval in nihče mu še ni tako lepo govoril, zato je labod zdaj širil in širil peruti in bolj letel kot plaval po morju, deček pa se ga je držal okoli vratu in mu šepetal:Plavaj, plavaj, moj labod!Morje je bilo ljubeznivo z njima. Niti en val jima ni pljusknil v oči, le močilo ju je in hladilo. Plavala sta dolgo in daleč, tako daleč, da nista mogla več videti obale, s katere sta odplavala. Labod se je obračal, a povsod je bilo le morje in nad njim nebo, morje je bilo bolj modro kot nebo.Dečku je bilo tako prav. Že dolgo si je želel same modrine. Silno je ljubil modro barvo in zapiral je oči pred vsem, kar je bilo rdeče, še pred rdečimi rožami jih je zapiral in trdil, da so modre. Njegova mama mu je izpolnila željo in posejala ves vrt z modrimi rožami, tako je gledal vedno modre rože in modro nebo.A zdaj, v tej modrini, med morjem in nebom ni mislil na mamo. Bil je samo srečen.Tudi sonce je že preplavalo velik del svoje dnevne poti, pričelo je toniti in nebo in morje sta na isti strani pordela.Deček je zaprl oči in vzdihnil:Kako modro je morje in kako modro je nebo!Labod se je razveselil rdeče zarje. Plaval je proti njej. Morda še pred večerom doseže kopno.Ko je dečku rdeča zarja skalila modro srečo, je spet odprl oči, da bi rdeči zarji navkljub zatrdil sebi in labodu, da je vse okoli njiju modro.Glej, prav od tam, kjer je tonilo sonce v morje, jima je plaval nasproti bel labod. Bil je iz polivinila in visoko je stegoval vrat, širil peruti, na hrbtu je nosil temno deklico, s črnimi lasmi in črnimi očmi. Kako sta se deček in deklica razveselila drug drugega!Tako rada imam morje, je rekla deklica.Ker je tako modro, je rekel deček.Ker je zarja nad njim tako rdeča, je rekla deklica.Tedaj pa je iz dečkovih modrih oči blisnila jeza. Strgal je iz dekličinih las rdečo pentljo in jo vrgel v morje.Deklica se je oklenila svojega laboda in gledala za pentljo, ki je tonila v vodi. Mislila je, da je deček zloben, saj ni mogla razumeti njegove jeze.Metem pa je sonce zatonilo. Morje in nebo sta bila spet samo modra in dečkove modre oči so postale blage in srečne.Samo modro barvo imam rad, je rekel deklici, ona pa je molčala, da ga ne bi razjezila. Nadvse je ljubila rdečo barvo, rada pa je imela še rumene rože in zeleno travo. Mama ji je vedno oblačila živo pisane obleke. Tudi modro barvo je imela rada.Deček je bil zdaj miren in tih in deklica ga je imela rada.Morje je počasi temnelo. Labod z belim dečkom in labod s temno deklico sta družno plavala. Nad njimi se je bočilo sinje nebo. Tu pa tam se je prižgala zvezda, obalnih luči pa ni bilo nikjer.Bili so tako sami na širni gladini, da že niso vedeli, ali plavajo kam naprej. Deček in deklica sta mislila, da ju morje pozibava na enem in istem mestu. Laboda pa sta neutrudno plavala in sta verjela, da prideta k obali.Imela sta prav in vztrajnost jima je pomagala. V daljavi je zamigljal roj lučic. Tam je obala.Zdaj sta plavala hitreje in hitreje. Otroka pa nista imela nobene skrbi. Štela sta zvezdne utrinke in ob vsakem sta si nekaj zaželela.Pravijo, da se ti izpolni želja, če si jo misliš takrat, ko se zvezda utrne. Deček si je želel:Da bi mogel vsako poletje na morje in bi se nagledal njegove modrine.Deklica pa je imela veliko želj. Ob vsakem zvezdnem utrinku drugo: Da bi bil tale beli deček vedno z menoj. Da bi dobila za večerjo sladoled s smetano. Da bi mi mama kupila biserno ogrlico. Da bi našla zjutraj, ko se bo videl v morju vsak kamenček, veliko rdečo zvezdo za mamo.Se bližamo plesišču? je nato vprašala dečka.Ne vem, dobo pa slišim, ji je odgovoril.Pa bova plesala?Če tam plešejo, bova plesala tudi midva, ji je obljubil. Čisto nič jima ni bilo mar, da nista našla prave obale, da se bližata tujemu kraju. Na svojih labodih sta se počutila popolnoma varna. Pristali so ob širokih belih stopnicah, ki so držale naravnost na plesišče. Godba je igrala in ljudje so plesali. Nad plesiščem so se nizale luči kot biserne ogrlice in se v vetru pozibavale. Otroka sta gledala veseli raj in laboda sta čakala, kdaj bosta odhitela po stopnicah na plesišče. Rada bi ju videla, kako bosta plesala. Gotovo bi bila najprisrčnejši par.A glej, otroka sta se čisto umirila. Še bolj sta se oklenila vsak svojega laboda in zaspala. To je bil sladek spanec. Tako spiš le, če te drži na svojem hrbtu labod, če igra godba in te ziblje morje.Proti jutru, ko je godba na plesišču utihnila in so se ljudje razšli, ko so ugasnile luči in zvezde, ko se je pričelo daniti, sta se laboda poslovila. Zdaj so pritipali po nebu prvi sončni žarki. Laboda sta se razgledala in našla vsak svojo pot. Varno sta prinesla vsak svojega otroka v počitniški dom, kot bi ju prinesla varno le še mati na svojih rokah.Ko se je beli deček iz Pariza vrnil po počitnicah domov, je prosil mamo, naj poseje med more rože na vrtu še nekaj rdečih. Mati je to rada storila in deček je poleg modre vzljubil še rdečo barvo in ob vsaki rdeči roži, ki se je razcvetela, se je spomnil na deklico z morja in na njeno rdečo pentljo, ki jo je bil potopil v morsko globino. 041b061a72